Izpovedni verzi
noč tema, sama sem, nikogar nimam za tolažbo žalostna sem, objokana nihče me nima rad, js pa nočem čakati z vinom se opijati in ko bo zora mene več ne bo imela sem fanta prekrasnega imel je lepe oči vse na njem bilo je lepo toda igubila sem ga, otrok je bil a naj lepše ljubiti je znal, izgubila sem ga za vedno js pa nočem čakati z vinom se opijati in ko bo zora mene več ne bo!nikoli ne bom pozabila dneva, ko sm te prvič videla. tvojih nebesno modrih oči, tvojega prečudovitega nasmeha v katerega se vsaka zaljubi.bil si popolen in bila je ljubezen na prvi pogled.vesela sem, ker sem te spoznala. vem sama sem kriva da sem te izgubila.če bi mi še dal eno moznost vrjemi, da tega ne bi storila. boli me ker praviš, da me ne poznaš se obračaš stran, kot da me ni... vendar je sedaj prepozno za besede, ki jih ni več v tvojrm srcu. povem ti le, da si mi, mi in mi boš vedno nekaj pomenil.del mojega srca bo vedno pripadal le tebi!ja sam tii seKa kad tii łoše krene* *kad te napuste swii, nazowii mene* *swijetłost sam u tamii, twoja sam sjena* *wećna seKa za swa wremena* *ako trebaš seKu koja s łiica suze briiše *koja s łiica briige ćuta* *koja za tebe uvjek piita* *tii me nazowii pa makar biiła noć* *ja ću zbog tebe UVJEK doć* *woljti ču te zauvjek*.Zato v samoti na klop sedem sama vzamem v roke pisalo in list penkalo joče črniloko piše jaz+ ti 4 ever in PIS
Tvoj vonj pogrešam in še zdaleč ga nisem pozabla
Tvoja barva glasu je tisto kay bom v prihodnosti rabila
Nočem si priznati da je miniL dan ko prijela sem tvoj zadnji POLJUB
Bili si trunutki veselo hrhotala bili so trenutki ko
drug drugemu sma v naroćju jokala
z tvojega očesa padla solza teška ko tona
resnično sem vidla da Ljubezen je neizmerna tebi pripada krona !
Nemorem te prebileti ! :(
.. Ljubim te... NaY boL Fse si mi
Spomnim se dni ko nama je bilo Lepo
v Tujem objemu te iščem Nedomesti te nemore doben
Zapomni si to bili bojo Ljudje ki ti bodo nudili ogromno
Vendar kdo te je meu resnično rada!!!Jas OgromnoJavljam se ti iz Bagdada, kjer divja vojna, lakota in bolezni. Zato te prosim da mi pošlješ svojo sliko, da jim pokažem, da obstajajo še večje KATASTROFE!Nikoli več ne bo kot je nekdaj bilo
Nikoli več ne bo posijalo sonce...nate...
Nikoli več ne bo dež padel...nate...
Nikoli več te ne bo zajela pomladna sapica...tebe
Nikoli več ne boš videl prelepega sveta...ti...
Nikoli več ne boš objel svojih prijateljev, družine, ...
Nikoli več ne boš občutil ljubezni...ti...
Nikoli več se ne bomo videli...
Nikoli ampak zares nikoli te ne bomo pozabili...
Vedi
Radi te imamo...edino kar ti imam povedati,
je to, da te imam rada več kot si ti misliš...
rada te mam rada te mam....
tvoja mojči...***
čeprau imaš rad drugo... te mam rada...Dokler bodo živele zvezde in tekle reke do dneva ko se vrneš vem da te ne bom nahala ljubiti...
Kriva sem, vem in žal mi je prosim te vrni se...
Brez tvoje ljubezni nisem nič...vrni se prosim...
Pozabila sem se smejati...če bi vedel kako boli, ko te ni tu...
Brez tvoje ljubezni nisem nič, nemorem živeti...Ponoči bodo zvezde jokale, ko bodo k meni sijale. videle bodo mojo bolečino, mojo praznino, moj obup... nesmiselno je živeti, in vedno trpeti, hočem umreti! ne morem več živeti, nenehno za tabo "leteti"... nikoli ne opaziš me, tudi ko ti vse narobe gre... zdaj z drugo si, meni pa tečejo kaplje krvi!!!...Čas na nas od nekdaj deluje očarljivo. To je neusmiljen tok, ki potuje s človekom in zamrzne njegova dejanja, zmagoslavja in norosti v večni led preteklosti. Čas mu vzame bližnje in prijatelje, ki jih ima rad, in ga vodijo v hladno prihodnost, ki se je boji.
Smo ujetniki na ladji, ki se imenuje Čas in s katero se vozimo vse življenje. Vidimo, da se menjajo prizorišča, in se spominjamo nekdanjih slik. Udeležujemo se vožnje, prerokujemo, poizkušamo soodločati o smeri ladje, trudimo se, da bi obšli čeri in pripluli v varno pristanišče. Klub temu se zavedamo, da nas neusmiljen tok časa vleče za seboj v dobro in slabo. Nobeno sidro ni dovolj močno, da bi se lahko upiralo toku. Čas, je kot večni tok, ki odnaša naše sinove.
Vsa živa bitja imamo svoje biološke ure, ki merijo čas; marsikdaj so neprijetne, kot recimo občutek lakote, druge pa se ravnajo natančno po ciklusih v naravi. Človek ima še dodatno možnost, namreč podzavest ali jaz, ki mu omogoča razmišljati o eksistenci in klicati v spomin preteklost in s katero lahko določa svoj položaj v času in prostoru. K temu spada tudi njegova neutrudna radovednost, s katero raziskuje vesolje.
Človek je prevzemal čas in le-tega na naravo vse od takrat, ko se je človekova inteligenca nad njegov nagon. Videl je sonce, kako se povzpne na nebo, in vse leto počasno premikanje točke, kjer sonce vzhaja in zahaja. In v tej zvezi se je naučil, da so dnevi različno topli in svetli, da obstajajo letni časi in da živali od časa do časa spremenijo svoje bivališče. Kadar je sonce prav dolgo ostalo na nebu, so bili dnevi topli, vse je cvetelo in živa bitja so bila prav živahna. Ko pa so dnevi postali krajši, je vse pomrznilo, potegnil je mrzel veter in nekatere živali so zaspale zimsko spanje.
Ponoči je bilo mogoče videti luno, ki je poizkušala oponašati vzhajanje in zahajanje sonca, in opazovati lunine mere. Tako je nastal mesec. Ljudje, ki so živeli na obali, in ribiči so odkrili še bolj nenavadno zvezo med luno in plimovanjem.
Zdelo se je, da skrivnostne cikluse v naravi vodijo nebesna telesa. Toda zvezde so bile nespremenljive, mrzle svetlobne točke v daljavi, ki jih je bog na začetku časa na videz brez izbire porazdelil po nebesnem nočnem svodu in so ostale nepremične, medtem ko se svet vrti. Mnogo let pozneje so opazili, da se nekatere zvezde in planeti premikajo skozi vesolje z neznansko hitrostjo, potem se kdaj pa kdaj ustavijo, kot da bi padli v kozmični sen, ali se njihovo gibanje upočasni, tedne ali mesece pozneje pa se spet začnejo premikati.
Vse se spreminja – rojstvo in rast, minljivost in smrt. Dojenček postane otrok, ki se igra z igračami psom ali s svojim prijatelji. Deček postane mladenič, njegova osebnost se spremeni – in obdobje, ko je bil dojenček ali deček, je le še spomin. Mladenič se razvije v moža in čas poteče: prinaša dobro in slabo, prijatelje in sovražnike, starost in bolezen. Čas je bil eden od vtisov, ki ga je narava vsilila človeku, in sicer v obliki in izkušnjah, ki se odvijajo pred njim in nastajajo iz nepredvidljive in neobstoječe bodočnosti, se izkristalizirajo v danes, potem pa postanejo preteklost. Čas je tudi zahrbten in varljiv: kolikor starejši je človek, toliko hitrejše teče, tako da dolga pomlad v otroštvu postane v starosti prav kratek interval.Vitez je prihajal na dvorišče gradu v spremstvu svojih vojakov. No kaj novega? Je vprašal kralj. Lahko ste ponosni na nas! Prečesali smo celotno zahodno stran vašega kraljestva in zažgali vse vasi ter pobili vse sovražnike! Toda... Saj na zahodu nimamo sovražnikov! Sedaj jih imamo!Vzel si mojo roko in me stisnil k sebi.
Zdelo se mi je kot da nimaš besed...
Jaz sem našla eno zate!
Poljubila tvoje lice rekla adijo in šla.
Ne glej nazaj ker jočem.
Zmeraj te bom ljubila!!neglede kaj se med nama zgodi!!!in kaj boš naredil narobe!!!
dobila te bom zame nazaj!!daj mi prosim samo še eno priložnost.
Samo eno stvar moraš razumeti.....T....
Morda bom nate pozabila,
morda bom upanje izgubila,
morda preteklo tisoč bo solza,
morda bo žalost vse prekinila,
toda vedi..da te bom globoko v srcu
VEDNO nosila!Kaj nam je pomenila ljubezen, se zavemo šele tedaj, ko jo izgubimo.
Včasih jo izgubimo iz povsem banalnih razlogov, ker namenjamo večino svoje pozornosti drugim področjem, kot so na primer šport, družba prijateljev, prostočasne dejavnosti, služba, druženje s sorodniki..., ljubezen pa se nam zdi tako sama po sebi umevna, da nam niti na misel ne pride, da bi jo lahko tudi izgubili. In ko se to vendarle zgodi, nam je žal in želimo si jo pridobiti nazaj. Včasih se nam to celo posreči, velikokrat pa tudi ne. Toda, na vsak način je vredno poskusiti, saj lahko še vse pridobimo.
Da si resnično želimo ponovno pridobiti izgubljeno ljubezen, dokažemo svojemu partnerju tudi tako, da se posebej zanj potrudimo in mu napišemo svoje obžalovanje v verzih. Nihče ne more biti ravnodušen do čustev, izraženih v verzih. Kdo ve, morda...Sam samcat v tem krutem svetu ždim,
čutim le žalost in nenehno ihtim.
Moje življenje ni niti malo medeno,
saj uštel sem se, ker tebe ljubim iskreno.
Na začetku vsega tega sem upal da sem ti ljub,
bil sem naiven, ostal mi je teman obup.
Dnevi mojega življenja so obarvani sivo,
za trenutek se pisano obarvajo, ko ti prideš mimo.
Ko pogledaš me, srce veselo poskakuje,
ko spet odideš, predvidljivo usodo tiho objokuje.
Trenutki ko sva skupaj bila so hitro minili,
a v mojem spominu se bodo za vedno ohranili.
Vse bi dal da bi me ti ljubila,
da bi mehkobo mojemu trdemu življenju poklonila.
Moja ljubezen do tebe gori tako močno,
da zgleda kot da sem vstopil v pravljico.
A vendar pravljice imajo srečen konec,
medtem ko je meni ostal le razočaranja poln lonec.
Iz vsega tega obupa me vleče roka nežna,
saj nje lastnica je prijateljstvu priležna.
Pozna vsako mojo misel, dejanje,
tolaži me, gasi moje objokovanje.
Tako sopotnico si v življenju izbrati velja,
saj želji vsaki, tihi ali ne, ugoditi zna.
Kljub temu da nanjo gledam z drugačnimi očmi,
NIKOLI je ne pozabim, ne glede na to kaj se zgodi.
Cenim njeno ljubeče spoštovanje,
prav tako tudi njeno nesebično sočustvovanje.
Zašepetal bi ji » rad te imam « na uho ljubeče,
saj bila mi je v oporo, ko zame ni bilo konca nesreče.
V težkih trenutkih je poleg mene stala,
zato brez težav ji lahko rečem » hvala «.
V svojem življenju že ima boljšo polovico,
močno upam da ji življenje ne bo storilo še kakšno krivico.
Upam tudi da njen izbranec ve kaj ima,
saj take ljubezni za vsakim vogalom najti se ne da.
Želim ji le sreče in zdravja poln koš,
če me rabiš, veš kje me našla boš.žalostno mi srce utripa ko tebe ob meni ni.rada te imam zato pridi k meni, das me potolazis. pogresam te se bol, kot preh, rabim te ob sebi mocno!!! takrat ko te najbol potrebujem te ni!!! gregy pogresam te zelo mocno, rabim te ob sebi!! ljubim te!!!!!!David, oprosti mi...
Vse si mi...
Ljubim Te.
Suzanazadnji objem, solzne oči, sivo nebo nad nami! stala sem tam, kjer sva se nekoč smejala vedela sem, da je odveč upanje in besede, zato sem ostala brez moči, kaj niti čas mi ne vrni!imela sem fanta, ki me je ljubil in varal. srečna sem bila z njim in zadovoljna do kdaj nisem izvedela, da me vara! srce sem mu dala, kaj mi je odnesel s sabo, kje bo moje srce do moje smrti ostalo!Standing here, thinking of the days
when we were friends, as good as we could be!
But those days are over now, they ended a long time ago,
back when I loved you
more than you could see.
Now only seeing you makes me wanna die,
couse I know, it is not ment to be.
It is not ment for me to love you,
to hold you, kiss you when you cry.
All I have left - the pain.
It is tearing me appart,
as it has already
ripped out my heart.
Cant staind being next to you,
but not allowed to love you.
To let you know, what I feel.
To let my heart to heal.
To know you'll never belong to me
and me to you,
the thought.... it's kiling me.
How could you not see,
not feel
my wish to hold you in my arms.
To love you.